- 25. 2. 2016
- Posted by: admin
- Category: Denar, Finance, Finance & accounting
Prispevek iz priloge Dolgovi in terjatev iz časnika Finance
Četrtek, 25. februarja 2016, št. 38
Nada Škoberne, direktorica podjetja Prva finančna agencija:
»Poslovno spretni naročniki lahko prek dobaviteljskega faktoringa dosežejo nižjo ceno pri dobaviteljih.«
V zadnjem času je vse bolj priljubljen dobaviteljski faktoring, ki ga s klasičnim faktoringom povezuje le ime, ne pa tudi vsebina
Z dobaviteljskim faktoringom se namreč faktor dogovori s stranko (kupcem), da bo zanjo poplačal njene upnike (dobavitelje). Pri tem ne gre za odstop terjatev z upnika na faktorja in posledično upravljanje terjatve kot pri klasičnem faktoringu. V tem primeru faktor poplača dolžnikove dolgove do dobaviteljev. Tak faktoring prinaša veliko prednosti. Zlasti opazna je njegova funkcija financiranja. »Stranka se namreč s faktorjem dogovori, da obveznost do dobavitelja plača ob zapadlosti, medtem ko stranka ta znesek vrne z zamikom,« pravi Nada Škoberne, direktorica podjetja Prva finančna agencija.
Tako stranka podaljša valuto plačila, ne da bi pri tem trpel njen poslovni odnos z dobaviteljem, ki mu ni treba dati soglasja ali kako drugače jamčiti faktorju. Vse to pa poveča strankino likvidnost, saj lahko uravnava denarni tok oziroma sprošča nujno potrebne dobavne limite pri dobaviteljih. Škobernetova pri tem poudarja, da se lahko poslovno spretna stranka po predhodnem dogovoru s faktorjem dogovori z dobaviteljem, da ji faktor predčasno poplača obveznosti, s čimer doseže popuste.
Odkup terjatve pred zapadlostjo
Pri odkupu terjatve pred njeno zapadlostjo gre za klasičen instrument financiranja. Prodajalec terjatve (dobavitelj, odstopnik) kupcu terjatve (faktorju, prevzemniku) proda in odstopi terjatev do svojega dolžnika (dobaviteljev kupec). Transakcija je lahko v obliki posamičnega odkupa ali v obliki faktoringa. Kupec terjatve za odprodane in odstopljene terjatve prodajalcu praviloma plača kupnino, s čimer mu zagotovi predčasno financiranje (poplačilo) njegove terjatve.
»Pogoj za nakup terjatve je, da ima dolžnik ustrezno boniteto. Če ta ni ustrezna, lahko prodajalec terjatve jamči za dolžnikovo plačilo oziroma ponudi ustrezna zavarovanja,« pravi Škobernetova.
Prevzem izterjave zapadlih obveznosti
Drugače je pri odkupu terjatve po njeni zapadlosti. Pri tem pravnem poslu ponavadi ne gre za klasičen odkup terjatve, ampak za prevzem njene izterjave. Izjema so dolžniki, ki imajo zakonsko predpisan plačilni rok, ki pa ga v praksi redno presegajo, kar pa še ne pomeni povečanega tveganja in so terjatve do njih redno predmet klasičnega odkupa.
Po zapadlosti tako velikokrat postane jasno, da ima dolžnik težave, sicer bi terjatev poplačal. »Pri teh poslih gre torej ponavadi za izterjavo dolžnika, in ne za financiranje odstopnika terjatve.
V okviru izterjave je seveda možna izterjava doma kot tudi v tujini,« razlaga Škobernetova.
Dejavniki tveganj
»Pred vsakim odkupom terjatve najprej preverimo panogo, ki ji dolžnik pripada. Na tej podlagi določimo izhodiščno tveganje. Veliko vlogo nato odigra tudi statusna oblika dolžnika. Ali gre za osebo javnega ali zasebnega prava, kdo so njegovi lastniki, kdo zanj jamči,« začetni postopek opisuje Nada Škoberne. Poleg tega preverijo boniteto dolžnika in njihovo celotno izpostavljenost do določenega dolžnika. Če so dejavniki zadovoljivi, se odkup tudi dejansko izvede. Cene klasičnega odkupa terjatev so odvisne od več dejavnikov. Najpomembnejši so boniteta dolžnika, višina terjatve in njena zapadlost. Če je vse navedeno zadovoljivo, se lahko višina nadomestila giblje že od 0,1 odstotka. Drugače je pri odstopih terjatev v izterjavo. Tukaj ponavadi začetne provizije ni, ampak se obračuna šele v primeru uspeha. Cena je odvisna od države, v kateri bo potekala izterjava, starosti terjatve in zneska terjatve.